Ruski predsednik Vladimir Putin je prejšnji teden v videokonferenci na lokalni državni televiziji dejal, da za dobavo blaga ne bo sprejemal tujih valut. Prav tako je državnemu plinskemu podjetju Gazprom naročil, naj na ta način prilagodi svoje pogodbe. Lokalna centralna banka in vlada sta dobili enotedensko prehodno obdobje, da določita, kako preiti s plačil v tujih valutah na plačila v rubljih. Spremembe naj bi vplivale le na valuto, ki se uporablja za poravnavo plačil, in na države, ki jih ima Rusija za sovražne in ki proti njej uvajajo stroge sankcije. Skupaj gre za 48 držav. 

Čeprav motnje v oskrbi še niso tema dneva, ta korak ostaja ena od možnosti pri zaostrovanju sankcij proti Rusiji. Če bi se to zgodilo, bi bila najbolj prizadeta industrija, kjer bi se lahko omejila proizvodnja, pozneje pa bi bila prizadeta tudi gospodinjstva. Zaradi "pomanjkanja" bi bile še posebej prizadete srednjeevropske države, vključno s Slovaško, da ne omenjamo dejstva, da bi se cene znatno zvišale. To bi vplivalo tudi na cene električne energije. Zaradi energetske krize se cene obeh dobrin že nekaj časa zvišujejo. [1]

Rusija zagotavlja približno 40 odstotkov evropske oskrbe s plinom. Po podatkih iz poročila Evropske komisije o evropskem trgu plina je skupna poraba plina v Evropi za celotno leto 2020 dosegla 394 milijard kubičnih metrov plina. Združene države so se strinjale, da bodo povečale dobavo plina v Evropo, in so se v skladu z izjavo Bele hiše zavezale, da bodo od naslednjega leta dobavile 50 milijard kubičnih metrov plina, kar je približno toliko, kolikor danes znaša plinovod Severni tok 1 iz Rusije v Nemčijo.  

Iz izjave Evropske komisije je razvidno, da namerava zmanjšati odvisnost EU od ruskega plina za dve tretjini in končati odvisnost od ruskih dobav tega blaga veliko prej kot leta 2030. To naj bi dosegli s hitrejšim prehodom na čisto energijo in alternativne vire, za izvajanje teh ukrepov pa naj bi bile odgovorne posamezne države.

Tudi po doslej razpoložljivih informacijah bi se Evropa v sedanjem stanju soočila z energetskim primanjkljajem, tudi če bi ji ZDA, Norveška in Azerbajdžan pošiljale čim več surovine. 

Cena terminske pogodbe za plin se je od začetka leta 2022 zvišala za 45 % na več kot 5,4 USD za MMBtu. To je kar 106-odstotno povečanje na letni ravni. Petletna uspešnost tega blaga je zabeležila nekoliko nižjo apreciacijo, in sicer 72 %. *

Graf: Gibanje vrednosti terminske pogodbe na zemeljski plin v petletnem obdobju. (Vir: Investing.com)

Zvišanje cene samega blaga se seveda pozitivno odraža v povečanju vrednosti delnic podjetij, kot so proizvajalci zemeljskega plina ali nafte. Če se bo zaskrbljenost zaradi pomanjkanja plina nadaljevala ali če se bodo razmere zaostrile, je mogoče pričakovati nadaljnjo rast cen. Če pa se bodo razmere stabilizirale, je verjetna rahla korekcija glede na sedanje ravni [2].

* Pretekli rezultati niso zagotovilo za prihodnje rezultate

[1,2] V prihodnost usmerjene izjave temeljijo na predpostavkah in trenutnih pričakovanjih, ki so lahko netočna, ali na trenutnem gospodarskem okolju, ki se lahko spremeni. Te izjave niso jamstvo za prihodnjo uspešnost. Vključujejo tveganja in druge negotovosti, ki jih je težko predvideti. Rezultati se lahko bistveno razlikujejo od tistih, ki so izraženi ali nakazani v izjavah, usmerjenih v prihodnost.